Svojo bolečino lahko tudi delite
»Po smrti očeta , naša družina ni več to kar je bila. Nastala je strašna praznina, ki je ne znamo zapolniti. »
»Odkar sem izgubila svojega otroka, je zame življenje postalo nesmiselno. Ne zmorem več dvigniti pogleda.«
»Po smrti moje najdražje žene, se ne morem z ničemer potolažiti.«
Mozaik vaših misli
Ponujamo vam priložnost, da dodate svoja občutja ob izgubi ljubljene osebe ali pa zgolj znanca, v naš mozaik. Nekomu, ki zelo trpi ob izgubi, lahko zelo pomaga, ko se zave tudi bolečine soljudi. Življenje teče svojo pot in vse prevečkrat hodimo drug mimo drugega sklonjenih obrazov in žalostnih oči. Tako radi bi komu povedali za svojo bolečino. Tako radi bi kričali in bolečino izkričali. Morda vam bo laže, če jo podelite z nami.
Mozaik vaših misli je nemenjen le branju.
Na tem mestu ne bo komentarjev, kot so: "da čas celi rane...", "saj bo minilo...", "bolje zdaj, kot pa ..." in podobne tolažilne besede. Saj vas še dodatno razburjajo in na trenutke žalijo, saj jim ne kaže verjeti. In žal, pomagajo tudi ne. Bolečina in žalost sta postali pravzaprav že naravno stanje. Nobenega izhoda iz žalosti ni. Obstaja le eno. POT SKOZI ŽALOST.
Po tej poti lahko hodimo skupaj. Pot skozi pogovor, skozi branje, skozi risanje, hojo, druženjem z ljudmi, ki prav tako žalujejo, bomo skupaj laže prestali.
Zavest o povezanosti, da smo pravzaprav vsi na enaki poti, nam pomaga prestati prihajajoče dneve, ko pokojnega najbolj pogrešamo.
Ko pogrešamo
njene objeme,
njegove vzpodbudne besede,
ko pogrešamo njen klic in klepet,
ko pogrešamo njegovo veselo pesem...
Mozaik vaših misli:
| 11. novemra 2010, gospa Daniela piše: | |
| Pred tremi leti, je zahrbtna bolezen iz naše družine, iztrgala najstarejšo hči. Vsi so mi, dan za dnem govorili in me tolažili, da čas celi rane. A ni tako. Boli. Še vedno boli. Boli naju z možem. Boli bratca. Boli stare starše, pa nejne sestrične in tudi njene prijateljice. Ne mine. Nič se ne zaceli. Zgodilo se je le to, da smo se nekako naučili živeti s to bolečino. Pridejo pa dnevi, polni temnih, črnih misli, ko ne zmorem videt ne moža ne sina, ne staršev, ne prijateljev. Teh dni se čedalje bolj bojim. Zapiram se v svoj svet in se oddaljujem od vseh. Čutim pritisk, da se hočejo o tem pogovarjati z menoj. Jaz pa se ne morem. Se nimam o čem. Se ne zmorem. V meni ste zbudili željo, da danes prvič pišem o tem. Toliko misli je v moji glavi. Toliko silnih čustev v mojem srcu. Morda sem zelo krivična, do sina in do moža, da odhajam. Vsak dan znova. Odhajam k hčeri, tam čez sem z njo. Tam mi je lažje. Ne morem drugače. Hvala, da sem lahko napisala, Daniela |  |
| ................................................................................................ | |
| 7. decembra 2010, gospa Ema piše: | |
| Spet prihajajo prazniki. Okrasili so mesto. Tudi po domovih se že krasi. Vse se veseli. Vsi ljudje so že polni pričakovanj. Videti je tako kot, da že vsi praznujejo. Jaz pa že sedaj komaj čakam, da bo vse mimo. S svojo bolečino, se počutim še bolj samo. Še bolj pogrešam svojega ljubljenega moža. Ni še minilo leto, kar je zapustil življenje. Še lani sva skupaj postavila jaslice pod smrečico. Letos pa ... Ne morem. Ne morem se veseliti praznikov. Pa bi se verjetno morala, že zaradi vnukov in sina. Mogoče bom pa le postavila jaslice. V spomin na najine zadnje skupne dneve. Hvala, Janko |  |
| .................................................................................................. | |
| 15.decembra 2010, gospa Vida piše: | |
| Moj mož je umrl pred pol leta. Skupaj sva preživela 21 čudovitih let. Ja, seveda so bili tudi nevihtni dnevi. Po nama svet spoznavata dve krasni hčerki. Bogu sem hvaležna za čas, ki sva ga preživela skupaj. Hvaležna sem tudi za vse, kar sem se naučila od njega. Tudi zaradi njega, sem danes boljša oseba. Naučil me je gledati s srcem in se veseliti življenja. Kolikokrat je s stavkom: "Poglej kako lep je danes dan", presekal moje sitnarjenje. Ali pa še večkrat: "Poglej, kako pozorna je najina punca", ko sem se jezila zaradi malenkosti. Je bilo sploh vredno? Nikakor. A dokler ni v družino priplazila bolezen, se nisem uspela izogniti nepomembnim stvarem. Potem pa je šlo vse prehitro in boleče, da bi uživala in se radostila malenkosti. In sedaj, ko sem pred prazniki sama, premišljujem. Premišlujem o radostih življenja, o veličini življenja, o skrivnosti življenja. Srce še vedno boli od žalosti, a trudim se pripraviti na praznični čas. Trudim se povezati nas, tri dekleta, v duhovnem bogastvu, ki nam ga je zapustil. Skupaj smo močnejše in takrat je z nami. |  |
| ................................................................................................. | |
