Svojo bolečino lahko tudi zdravite

Na začetku žalovanja je treba s trudom prestati sprotni trenutek. Žalost terja, da jo prestanemo. Bolečina je postala naravno stanje in v življenju žalujočega ni prostora za nič več.

 Živeti je treba dalje, dvigniti izmučeno telo, zbistriti um in stopati proti soncu. To pa je v procesu žalovanja težka naloga. Pobeg iz stvarnosti se velikokrat izkaže za edino sprejemljivo rešitev.

Kako žalujoči navadno reagirajo v taki krivi perspektivi?

Zelo agresivna vrsta žalovanja je napad. Ko žalujoči potlači svojo bolečino in ne želi, da bi ga imeli za slabiča, reagira napadalno. Krivdo išče v drugem, kar ga osvobaja. Edino tako se lahko prikaže kot močna osebnost. Pa je res? Za žalujočega tak način ni učinkovit, za okolico pa je celo zelo obremenjujoč.

Druga razdiralna oblika žalovanja je izolacija. Žalujoči navadno zaide v popolno osamo, se izolira in prične uničevati samega sebe. Žalujoči iz narobe razumljene obzirnosti, noče obremenjevati bližnjih s svojo žalostjo. Pa jih res ne? Zavest o povezanosti, da smo pravzaprav vsi na enaki poti žalosti, nam pomaga prestati prihajajoče dneve, ko pokojnega najbolj pogrešamo. Ko pogrešamo njene objeme, njegove vzpodbudne besede, ko pogrešamo njen klic in klepet, ko pogrešamo njegovo veselo pesem… V takih trenutkih, trenutkih boleče ločitve, je največje darilo, da se skupaj spominjamo in skupaj jočemo.

Tretja oblika žalovanja je pobeg iz sedanjosti. Ko se žalujoči ne more soočiti s smrtjo bližnjega, ko ne zmore živeti v sedanjosti brez ljubljene osebe, prične iskati prihodnost v preteklosti.  Prične obujati življenje, ko je bilo vse tako kot prej. Pa je res? Smrt konča življenjsko obdobje. Zapre vsa vrata skupnemu nadaljevanju. Smrt je dogodek, ki se zgodi enkrat in nihče je ne more preizkusiti. To, neznano, nas plaši in nam vliva strah. Resničnost smrti je dokončna in s tem se je potrebno sprijazniti. Proces žalovanja je treba prestati.

Se vam godi podobno? 

Nikar se ne ustrašite. Niste edini, ki se spopadate s podobno situacijo. Nihče izmed nas ne zmore vsega sam.

Drug drugemu lahko pomagamo.  Pobeg pred stvarnostjo je težko razkrinkati. Zato je pomembna odločitev, da bomo sprejeli pomoč v času, ko se trudimo nositi žalost skozi čas. Ko nas nič ne razvedri, ko nič ne prinese tolažbe, ko ni olajšanja.

  NAŠA POMOČ:

Žalujočim in svojcem v težavnem procesu sprejemanja smrti bližnjega nudimo psihično in duhovno oporo.

Pomembno je, da priznate kako trpite. Ne skrivajte svojih solza pred domačimi in pred prijatelji.

Namenjamo posebno pozornost svojcem umrlega in bližnjim po smrti, v času žalovanja. Skrajno boleče stanje je, žalovanje v osami.

 

TOLAŽILNA SREČANJA Z VAMI
Čemu srečanja?

Da se odtrgate iz primeža osamljenosti in nerazumevanja.
Da lahko bolečino delite z ostalimi, ki čutijo podobno.
Da se srce žalujočega odpre za bolečino drugega.

Na srečanjih bomo skušali, vsak pri sebi prepoznati, kako je žalost lahko ogromen potencial za osebno rast in celjenje naše preteklosti.